SIMON FARID 2016
Strategije za tajno kuratorstvo
Samooklicani upokojeni umetnik, ki si na lastno pobudo zagotavlja eksistenco zunaj kroženja v umetnostnem sistemu, svoje delo v veliki meri utemeljuje na dvojnosti lastnega (profesionalnega) položaja. S tem položajem se seveda srečujejo številni umetniki (tudi domači), ko na primer za denar delajo v muzejih in galerijah, vendar ne kot umetniki, in tudi občasno vstopajo v te umetnosti namenjene prostore kot tisti, ki razstavljajo, vendar v najboljšem primeru le za simbolni kapital.
Toda Farid, ki dela kot galerijski invigilator (informator) v Barbicanu v Londonu, je izumil svojevrstno hibridno strategijo, ki temelji na njegovem lastnem dvojnem in dvoumnem položaju. Njegovo strategijo lahko uvrstimo v položaj, ki je blizu pojavu, ki ga je na različne načine izpostavil v svojem rezidenčnem projektu, tako imenovanem performansu dvojne resničnosti. V prvi vrsti gre za izraz, ki se pojavlja v povezavi s teorijo in prakso magije in se nanaša na trik, ki se hkrati izvaja pred občinstvom in posameznikom, ki temu občinstvu pripada. Ta trik pri obeh povzroči radikalno različno dojemanje dogodka; občinstvo s svojo širšo optiko zaznava, kako uprizorjeni trik vpliva na posameznika, ki mu je (predvsem zaradi svojega položaja) nasedel. Občinstvo se tako znajde v nekoliko shizofrenem položaju razkrite manipulacije, ki načeloma ne deluje (na njem), in opazovanja delovanja manipulacije (na nekom drugem).
To dvojnost lahko do neke mere povežemo z omenjeno hibridno strategijo, ki jo Farid prakticira med svojim delom invigilatorja; strategijami tajnega kuriranja, kot je poimenoval tudi projekt, izveden v Mariboru. Čeprav je invigilator eden najnižjih položajev v hierarhiji muzejskega dela, je Farid v tej vlogi odkril minimalno ustvarjalno svobodo, ki deluje na mejah njegovih delovnih nalog oziroma išče nekakšne "luknje"; namesto da bi obiskovalcem zgolj poljubno urejal muzejsko literaturo, lahko na primer namenoma izbira razstavljene strani, lahko si zamisli umetniške projekte, ki temeljijo na dolgočasnem opazovanju obiskovalcev, itd.
Strategijo tajnega kuriranja lahko razumemo kot obliko komunikacije, ki skoraj hkrati sporoča dvojno resničnost, na primer na podlagi konteksta, v katerega je umeščena (v centru Barbican je plačano delo in Farid je invigilator, kot dokument tega istega muzejskega dela, ki je umeščen v galerijski prostor, pa je lahko umetniški projekt, Farid pa umetnik). Skoraj vsi kompleksni sestavni deli dela, ki zapolnjujejo prostor galerije K18, so bili zasnovani po podobnem načelu kot pravkar omenjena strategija. Farid s premišljenim pristopom spodkopava in problematizira uveljavljena razlikovanja med različnimi oblikami dela, nalogami in statusi, med delom in nedelom, predvsem pa izpostavlja razmerje med načini, na katere se ta razlikovanja vzpostavljajo (prek reprezentacije), in njihovo fiktivno podlago. To počne z razprtjem in primerjanjem končnih izdelkov, dokumentov delovnega procesa in osnutkov prihodnjih del, načrtovanih za prihajajoča rezidenčna bivanja, na katerih je delal tudi med rezidenco v Mariboru.
Kurira: Lucija Smodiš
Avtorica: Kaja Kraner
