MILOŠ TOMIĆ 2017
Mikrokozmos nenavadnih zbirk
Klasificirati predmet pomeni, da se ga umesti v njegov določen razred. Včasih je razred že vpisan v procesu produkcije, uporabe veščin ali materialov in včasih je pridobljen med »življenjem« predmeta in skozi sledi, ki na njem ostanejo. Če upoštevamo vrednost, ki se predmetu pripisuje, lahko ta pristane v muzeju, postavljen v stekleno vitrino, popolno osvetljen in izpostavljen pogledu obiskovalcev. V nasprotnem primeru lahko prepuščen pozabi konča v zapuščenem kotu pokrit s prahom in pajčevino. V muzeju se lahko zgodbo objekta pripoveduje stoletja, lahko pa prah in pajčevine zapostavljenega kota prekrijejo tako samo materijo kot tudi ozadje predmeta. Miloš Tomić prav tako klasificira predmete, vendar bistvo njegovega interesa niso visoko cenjeni in reprezentirani, temveč ga zanimajo zapostavljeni predmeti, ki so le korak od tega, da razpadejo v smeteh. Zanj imajo vidne sledi časa na neželenih ali pozabljenih predmetih posebno vrednost. Četudi so prenapolnjeni z zgodovino, je Tomićev osnovni interes iskanje detajlov, ki so mu blizu, in ne ponovno odkrivanje zgodovinskih plasti predmeta. Ko je leta 2004 razstavil družinsko zbirko vsakdanjih predmetov, je ta vključevala osebne zbirke njegovih družinskih članov − gumbe, radirke in čačke. Te zbirke je uredil in predstavil v novi luči s tem, da jih je razstavil kot artefakte − tako pomembne, kot da bi jih skrbno zbral znani muzej. Obravnavani predmeti niso več relevantni zaradi svojih nekdanjih funkcij gumbov in radirk, temveč postanejo pomembni kot nenavadni, igrivi in barviti predmeti, ki posredno predstavljajo člane njegove družine. Pri Tomićevem pristopu do zbranih ali le nenavadnih objektov je fascinantno dejstvo, da jih uporabi kot surovino, ki sčasoma postane del jezika umetnosti in tako prečka določene meje med razredi predmetov. Ta ideja je poudarjena tudi v njegovi doktorski disertaciji, v kateri je raziskoval zavržene predmete kot material za film in fotografijo. Miloš Tomić je na osnovi teh idej tekom rezidenčnega bivanja v okviru programa SobeZaGoste Maribor nadaljeval s svojimi raziskovanji spregledanih objektov. Za eno izmed ključnih in najbolj zanimivih lokacij, ki jih je odkril v mestu, se je izkazal Fotografski muzej Modrinjak − zasebna zbirka fotografij in fotografske opreme (vse od konca 19. stoletja), ki ga je vzpostavil fotoreporter in ljubitelj fotografije Dragiša Modrinjak. Zbirka, ki predstavlja zelo pomemben prispevek k lokalni zgodovini fotografije, je razstavljena v GT22. Čeprav gre za največjo zasebno zbirko fotografij in fotografske tehnologije 20. stoletja v Sloveniji, za Tomića ni bila pomembna le kot privlačna kulturna znamenitost, temveč predvsem kot priložnost, da uporabi nekatere predmete iz zbirke in jih ponovno oživi. Tomić je, na primer, uporabil opremo v muzeju in z njo posnel stop animacijo, ki sicer ne deluje kot zaključeno umetniško delo, ampak predvsem fiksira avtorjeve raziskave in interes ter nam omogoči, da vidimo razpadajoče fotografije kot zanimiv vizualni material. Uporabljen vizualni jezik seveda uvede Tomićevo umetniško prakso, medtem ko animacija deluje bolj kot surov material, iz katerega lahko pod pravimi pogoji nastane kaj več. Predvajanje filma tako ni bilo namenjeno le filmu, temveč je ciljalo tudi na to, da se izpostavi Fotografski muzej Modrinjak in zbirko, ki jo hrani, ter se oboje približa širši javnosti. Poleg tega je uporabil nekaj najdenih fotografij, da je postavil instalacijo v (na ulico obrnjenih) oknih Salona uporabnih umetnosti, v katerem je potekalo tudi nadaljevanje predstavitve Tomićevega rezidenčnega dela. Pomemben del Tomićevega rezidenčnega bivanja je bila namreč delavnica stop animacije, ki je potekala na kmetiji Drankovec in tako zaradi oddaljenosti lokacije postala nekakšna rezidenca znotraj rezidence); v delavnici je Tomić skupaj z udeleženkami_ci razmišljal o možnostih, ki jih ponujata fotografija in gibanje. Končni rezultati delavnice − kratke stop animacije − so bile predstavljene v Salonu uporabnih umetnosti. V tem smislu je bil Miloš Tomić pravzaprav bolj osredotočen na raziskovanje in prakso kot na končni produkt − lahko bi rekli, da ga je bolj zanimalo samo odkrivanje predmetov kot njihova transformacija v umetniško delo. In čeprav še vedno niso umetnost, so povzdignjeni iz prašnega kota pozabe. Vsaj za nekaj časa.
Besedilo: Irena Borić
