MILIJANA ISTIJANOVIĆ 2013
Čas pušča svoje sledi v stvareh, ki so jih ustvarili ljudje, ko odidejo. Na enak način, skoraj neopazno, a vseeno zaznavno umetnica posega v prostore zapuščene hiše in v notranjo lupino, stene, ki se delno naseljujejo s plastjo reliefnega risarskega zapisa. Teksture razpadajočih sten v notranjosti zapuščene hiše je umetnica na prefinjen, komaj opazen način prenesla v asociativne, bežne spomine razprostirajočih se prostorskih zaves. S postopnim odstranjevanjem slojev stenske barve, tapet, s skrajno redukcijo likovnih sredstev je ustvarila lastno stensko risbo. Ženske figure, postelja, majhen jelen, komoda z ogledalom, križ, so podobe, ki se v posameznikovih zaznavah odpirajo kot silhuete negotovosti časa. Avtoričini reliefi so videti, kot da so tam že dolgo časa, zdijo se kot odtisi prejšnjih stanovalcev, kot sledi, ki se pojavijo, a bodo kmalu izginile. Vendar je avtorica kraj kolonizirala s svojo intimno izkušnjo. Z risbo prostora v konkretnem stanovanjskem okolju, ki ne deluje več kot stanovanjski prostor, je umetnica ustvarila prostor razmisleka, vlogo spomina in imaginarija. Kaj predstavlja ženska soba, če skupaj z Virginio Wolf podvomimo v potrebo po lastni sobi in ne upoštevamo njene materialne pojavnosti? Umetničino minimalno poseganje v obstoječo situacijo lokacije sproži izkušnjo nelagodja. Izpostavi misel na kraj, ki je z intimnim posegom vrnjen v funkcijo bivanja, hkrati pa intenzivno razpira golo praznino in nas opozarja na minljivost in večni proces spreminjanja.
Besedilo: Petra Kapš
Besedilo: Petra Kapš