JOY SFEIR, CHARBEL A. DARGHAM, TONY KEYROUZ 2023
Charbel A. Dargham (2002) je bil rojen v Bwouaru v Libanonu. Študiral je filmske študije na USEK Kaslik v Libanonu, nato pa se preusmeril v študij matematike. Zaključek svoje umetniške poti namerava obeležiti s projektom, ki na kreativen način združuje oba, skozi zgodovino tesno prepletena polja.
Joy Sfeir (1995) je multidisciplinarna umetnica, rojena v Libanonu, ki trenutno živi med Bejrutom in Brusljem. Njena umetniška praksa črpa iz poetičnega bistva prostora, ki izhaja iz njenih lastnih izkušenj z naravo, družbo, čutnim gibanjem telesa in neoprijemljivimi odtisi spomina. Leta 2018 je diplomirala na magistrskem programu Notranja arhitektura na USEK v Libanonu, kasneje pa je nadaljevala študijski program Oblikovanje za družbene inovacije v Belgiji, kjer se je poglobila v področje intervencij v javni in družbeni prostor.
Tony Keyrouz (1998) je glasbenik, snemalec in filmski ustvarjalec, rojen v Bsharriju v Libanonu. Diplomiral je na oddelku za Film in televizijo na USEK Kaslik v Libanonu, trenutno pa zaključuje magistrski študij kinematografije na Libanonski univerzi – Fakulteti uporabnih umetnosti v Libanonu.
Joy Sfeir (1995) je multidisciplinarna umetnica, rojena v Libanonu, ki trenutno živi med Bejrutom in Brusljem. Njena umetniška praksa črpa iz poetičnega bistva prostora, ki izhaja iz njenih lastnih izkušenj z naravo, družbo, čutnim gibanjem telesa in neoprijemljivimi odtisi spomina. Leta 2018 je diplomirala na magistrskem programu Notranja arhitektura na USEK v Libanonu, kasneje pa je nadaljevala študijski program Oblikovanje za družbene inovacije v Belgiji, kjer se je poglobila v področje intervencij v javni in družbeni prostor.
Tony Keyrouz (1998) je glasbenik, snemalec in filmski ustvarjalec, rojen v Bsharriju v Libanonu. Diplomiral je na oddelku za Film in televizijo na USEK Kaslik v Libanonu, trenutno pa zaključuje magistrski študij kinematografije na Libanonski univerzi – Fakulteti uporabnih umetnosti v Libanonu.
Zaključna razstava
RAZDEJANIH OBRATOV, POKONČNA SOBA
Joy Sfeir
Charbel A. Dargham
Tony Keyrouz
@OBRAT - prostor umetnosti in participacije, Trg revolucije 9, MariborOtvoritev: 17. 8., 19.00
Na ogled do 22. 9. 2023, vsak delavnik od 13.00 do18.00.
Razstava je del večjega dvodelnega projekta z delovnim naslovom Hiša: med otokom in arhivom. Prvi del projekta je zastavljen kot rezidenca libanonskih umetnikov v Mariboru, katere rezultat je pričujoča razstava, drugi del pa se bo odvil med oktobrom in novembrom letos kot enomesečna rezidenca slovenskim umetnikov v Libanonu. Oba dela projekta bo sklenila končna skupinska razstava v Mariboru in Libanonu nastalih umetniških del, ki bo umeščena v kulturnem centru Zico House – leta 1935 zgrajeni družinski vili v Bejrutu, ki se je v 90. letih spremenila v kulturni center. Ker gre za specifično razstavišče, smo oba dela projekta zasnovali na podlagi izhodiščnega razmisleka o prostoru, specifično intimnem prostoru v razmerju do javnega, predvsem pa tudi o doživljanju prostora. Umetniki so se v procesu snovanja svojih projektov v večji ali manjši meri naslonili na knjigo Poetika prostora filozofa Gastona Bachelarda, v kateri je ta na podlagi primerov (zlasti literarne) umetnosti razprl problematiko fenomenologije poetične domišljije, ki je tesno povezana z doživljanjem prostora.
Prostor v umetnosti je, sledeč Henriju Lefebvru, mogoče razumeti kot prostor predstav, kot doživeti prostor, prostor doživet preko podob in simbolov ali kot prostor, ki je podvržen domišljiji. Tak prostor je skratka potrebno do neke mere ločiti od strogo miselnega prostora, ki ga definirajo filozofi, matematiki ali fiziki, od fizičnega prostora, ki izhaja iz praktične rabe in čutnega zaznavanja, ravno tako pa tudi od različnih političnih in ekonomskih praks urejanja in obvladovanja prostora. Preko Bachelardove analize različnih umetniških podob (do)živetih prostorov v knjigi Poetika prostora, se na eni strani razpira polje razmisleka o intimnem in domišljijskem prostoru v njegovem prepletu s specifikami človeškega kognitivnega aparata, ki temelji na tendenci organizacije zaznav, spomina in podatkov na podlagi uprostorjenja, zato pa tudi na angažiranju t. i. upodobitvene moči oziroma domišljije. Na to problemsko polje se umešča zlasti delo mladega umetnika Charbela A. Darghama, ki deluje na presečišču filmske umetnosti in matematike. Dargham v svojem delu izhaja iz analize procesa percepcije prostora, ki je bila pomembna tema zlasti v okviru slikarstva od začetka 20. stoletja. Slikarstvo 20. stoletja je namreč eliminiralo predhodno organizacijo likovnega prostora na podlagi linearne perspektive, ki predpostavlja en privilegiran pogled, od koder se razpira iluzija globine, saj se je v večji meri osredotočalo na produkcijo likovnega prostora na slikovni površini v relaciji do premikajočega se, celo begajočega pogleda. Delo naslovljeno Precej nenavaden zemljevid (A Rather Peculiar Map) za razliko od tega izhaja iz vizualne predstavitve faz prostorske kognicije v posameznem delu podobe. Sestavljajo ga kolažirane digitalne (najdene) podobe, kjer se prostorski vtis lahko tvori tudi s povečevanjem posamezne, preko česar se na eni strani razkrije raba matematičnih orodij (fraktali, geometrične reprezentacije optičnih iluzij itd.), na drugi strani pa tudi skupna točka vseh podob – analogija med mehanizmi shranjevanja, pridobivanja in predelovanja informacij v bioloških in tehnoloških substratih.
Tony Keyrouz se v svojem delu كفضاء dotakne še enega od pomembnih problemskih polj iz zgodovine likovnih umetnosti, ki so povezani z zaznavanjem prostora: fenomena anamorfoze. Najbolj splošno rečeno, anamorfoza označuje popačeno projekcijo, ki od gledalca – podobno kot linearna perspektiva – zahteva, da zasede točno določeno točko pogleda ali uporabi posebne naprave, da lahko razbere prepoznavno podobo. Skozi zgodovino umetnosti, je bila anamorfoza vizualna strategija, ki je temeljila na uporabi in istočasno kršenju pravil linearnoperspektivične organizacije slikovnega prostora, preko česar je omogočala prikrivanje podob znotraj podobe oziroma reprezentiranje optičnih iluzij, halucinacij ali sanjskih podob znotraj geometrično in racionalno urejene reprezentacije prostora. Keyrouzova variacija anamorfoze vendarle izhaja iz spoja statične podobe (fotografije) in gibljivih podob (film), hkrati pa iz izkušnje tehnološko posredovanega mikro in makro pogleda, kjer se recimo iz zraka zaznana površina vode kaže kot približana kovinska plošča ali približana podoba blatne dlani kot zračni pogled na površino zemlje. Anamorfistični učinek palimpsestičnega video dela je pri tem še potenciran zaradi prostorske umestitve na projekcijsko površino, ki poševno preči razstavni prostor.
Poleg problemskega polja zaznavanja in kognicije prostora, je Bachelard v Poetiki prostora načel tudi temo doživljanje prostora v relaciji do telesa, snovnosti in materialnosti spomina. Na to problemsko polje se umešča delo Joy Sfeir, ki je pri svoji lokacijsko specifični instalaciji izhajala iz starih pisem, ki jih je našla v eni od mnogih zapuščenih hiš v libanonski prestolnici. Sfeir se ni osredotočala na vsebino in identiteto piscev, ampak jo je – podobno kot v njenih predhodnih projektih – zanimala materialna transformacija pozunanjenih dokumentov človeške prisotnosti in spominov v prostoru in na predmetih. Prostorska postavitev Nevidne priče (Les temoins invisibles) je zasnovana kot zbirališče fantomskih ostankov predmetov, kjer se realni intimni prostor, zgrajen po meri človeškega telesa in podvržen gravitacijski sili, spreminja v neantropocentrični sanjski prostor – proizvod oblikotvorne imaginacije, ki recimo tudi implicira specifično logiko gibanja (bezljanje, preskakovanje, potopljenost in plavanje). Preko fantomske prisotnosti predmetov in ruševin, ki je zaradi družbenih okoliščin tudi na nasploh relativno pogosto zastopana specifika libanonske sodobne umetnosti, hkrati pa preko angažiranja gledalčeve imaginacije, saj je ta ob razkrajajočih predmetih, razpokanem stropu, čudno umeščenem in oblikovanem pohištvu in v zatemnjenem prostoru postavljen v pozicijo arheologa-raziskovalca, Sfeir v svojem delu hkrati poskuša nakazati na razliko med počasnim razkrojem snovi in predmetov ter dogodkovno časovnostjo, ki urejeni in utečeni svet na enkrat transformira v kaos ruševin.
Dela so nastala pod mentorstvom Mihe Vipotnika, razstavo sta kurirali Kaja Kraner in Lucija Smodiš.
Razstava bo odprta do 22. septembra 2023. Odpiralni čas: vsak delovnik od 13.00 do 18.00.
Rezidenčni program SobaZaGosteMaribor financira Mestna občina Maribor, projekt Hiša: med otokom in arhivom sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Produkcija projekta: Pekarna Magdalenske mreže; soorganizacija: Vetrinjski dvor - Narodni dom Maribor; grafična podoba: Bela Ornik; tehnična podpora in postavitev razstave: Borut Wenzel.
Rezidenčni program SobaZaGosteMaribor financira Mestna občina Maribor, projekt Hiša: med otokom in arhivom sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Produkcija projekta: Pekarna Magdalenske mreže; soorganizacija: Vetrinjski dvor - Narodni dom Maribor; grafična podoba: Bela Ornik; tehnična podpora in postavitev razstave: Borut Wenzel.