DANIEL DJAMO 2017
Sečnja Rogoze
Rezultat umetnikovega ponovnega bivanja je zanimiv dokumentarni film z naslovom Cutting Rogoza (Sečnja Rogoze). Daniel Djamo je spoznal aktualno politično in okoljsko problematiko, ki je povezana s sekanjem gozda Rogoza in prihodom velikega kapitala v lokalno okolje.V bližini nekdanjega industrijskega mesta Maribor, v sosednji občini Hoče-Slivnica, nastaja nova industrijska cona regije. Na nekdanjih kmetijskih površinah rastejo nove industrijske hale. Najnovejši projekt v nastajanju je gradnja tovarne multinacionalnega podjetja Magna-Steyr. Po prvotnih ocenah, katerih uresničitev je kmalu sledila, naj bi bilo pri tem uničenih 100 ha prvorazredne zemlje, kot izravnalni projekt pa so oblasti ponudile nadomestne kmetijske površine na območju gozda Rogoza. V ta namen je občina zakonsko omogočila uničenje 66 ha gozda, da bi zagotovila nadomestne kmetijske površine, s katerimi se je pripravila na izkrčitev celotnega gozda, kar je po slovenski zakonodaji prepovedano dejanje. Prebivalci Rogoze, naselja, ujetega med rastočo industrijsko cono in gozdom, so se povezali znotraj skupnosti in se uprli nameram občine in vlade. S posekom gozda bi namreč izgubili zadnje zavetje pred urbanizacijo podeželja in pomemben naravni habitat, ki ima pomembno funkcijo zmanjševanja že prisotnih negativnih vplivov industrializacije. V dokumentarnem filmu avtor s pomočjo estetike raziskuje problematiko dogajanja okoli gozda Rogoza, saj so dogodki odmevali v lokalni skupnosti in celotni državi. Skozi dokumentarni medij avtor prikazuje bipolarnost, ujetost ljudi med urbanizacijo in naravo, med ljudmi in vlado. Dokumentarec, na katerega je močno vplivala aktualna tematika, je bil prvi dokumentarni film o dogodkih na tem območju. V njem je ujet začetek bojev prebivalcev Rogoze, hkrati pa je predstavljeno tudi stališče lokalnih oblasti.Besedilo: Simon Žlahtič
Šestnajst poti do popolnega sonca
"Moj prijatelj, resnica je vedno neverjetna, ali ste to vedeli? Da bi resnica postala bolj verjetna, je nujno potrebno, da ji primešamo nekaj laži. Ljudje to počnejo že od nekdaj."
Fjodor Dostojevski, Demoni
Koncept razstave Šestnajst poti do popolnega sonca romunskega umetnika Daniela Djama nas vodi v izmišljeno prihodnost, v leto 2028. Realnost, ki jo ustvarja, je temačna, saj prihodnost prinaša propad Evropske unije ter nastanek in oblikovanje avtoritativnih in ksenofobnih držav. Te države na svojih mejah gradijo zidove in ograje, ki ovirajo pretok ljudi, ki so se znašli v težkih razmerah. Avtorjeva pripoved se sprva zdi nemogoča, Orwellu podobna prihodnost se zdi le izmišljena.
Avtor trdi, da ne želi biti opisen in politično angažiran, saj želi, da občinstvo njegovo razstavo dojema z estetskega vidika. S tem stališčem se nekako približa subtilni manipulaciji, saj razstava vsebuje več simbolnih pomenov in jo zato lahko interpretiramo večplastno. Avtor se z njo sklicuje na različna področja, od zgodovine, politike in mitologije do osebnih izkušenj in domišljije, kar pa nam sprva ni razkrito. V spremnem besedilu k razstavi omenja prihodnjo Romunijo kot državo, ki bo vse svoje naftne zaloge prodala Avstriji, zlate zaloge pa Finski, kar se je zgodilo že med drugo svetovno vojno, ko je Tretji rajh pridobil svoja naftna polja. S tem vključuje ponavljajočo se zgodovino, trenutno politično stanje, kot so gradnja zidov in fizične ovire na mejah, vse to pa projicira v leto 2028, ko so romunski priseljenci v zadnji fazi na poti v München. S tem fiktivni prihodnosti daje nekaj verodostojnosti, kar jo približa možni resničnosti.
Razstavo, ki se razteza čez celotno galerijo, začnemo doživljati s konceptualnim besedilom, ki se nadaljuje na množici napetih niti, ki se začnejo na različnih točkah in končajo v isti točki na drugi strani prostora. Predstavljajo različne poti 16 romunskih priseljencev, ki prehodijo pot od obilne Romunije do Maribora, kjer se trenutno nahajajo v prihodnosti. Umetnik gledalcu ponudi svinčnik, s katerim lahko gledalec poimenuje migrante in jim s to gesto podeli identiteto, s temi dejanji pa krepi verodostojnost avtorjeve različice zgodovine, saj s svojimi dejanji oživljamo neobstoječe. Z vključevanjem lažnih dejstev se približujemo izrazu "postresnica", ki označuje trenutni politični status in družbo, ki se pri odločanju o skupnem mnenju izogiba občutkom in osebnim prepričanjem.
Besedilo: Simon Žlahtič