ALEXANDRA NEMARIC 2017
Rezidenca v Mariboru je bila za Aleksandro Nemarić veliko več kot priložnost za nadaljnji razvoj njene umetniške prakse. Predstavljala je tudi prvi povratek v deželo njenega izvora, v kraj, ki ji je tako znan in hkrati tako oddaljen. Kot omenja, so njeno identiteto "oblikovali stari starši in družina prek ustnega izročila, pripovedovanja zgodb, odnosa do hrane, kuhanja in delovnih procesov, ki so se prenašali iz roda v rod". Način, kako se je oblikovala njena identiteta, je vplival na njen način bivanja v Avstraliji. Čeprav je bila dejansko Avstralka, je morala nenehno usklajevati to, kar je prinesla od doma, in vpliv okoliške kulture. Eden od takšnih stalnih opomnikov je tudi njen priimek, ki je padel in ga je pogosto skrajšala v Nemo, saj ga je lažje izgovoriti. Poleg tega je slovenski kontekst prinesel še en sklop negotovosti, saj ni govorila jezika, zaradi česar ji je manjkal politični in družbeni vidik. Vendar je imela med rezidenco priložnost poiskati geografske kraje iz preteklosti svojih starih staršev in spoznati nekaj sorodnikov, ki še vedno živijo tam. Ta izkušnja je bila zanjo ogledalo, fizični prostor, v katerem je lahko prepoznala znane geste, gibe in govor, kot nekakšno vzporedno vesolje njenega avstralskega sveta.
To zelo osebno izkušnjo Alexandra Nemaric prenese v javno sfero v obliki razstave, ki jo posveča raziskovanju družinskih vezi in paradoksu pripadnosti. Rezidenco je zaključila z razstavo Dying on the Vine (Umiranje na trti), ki predstavlja tako novo nastala dela kot tudi nekatera starejša dela. Potekala je v galeriji Hladilnica in je bila prva predstavitev njene umetniške prakse v slovenskem kontekstu. Naslov razstave se poigrava z besedama - barvati in umreti, hkrati se nanaša na dejanje umiranja kot gotovosti in na dejanje barvanja, ki ga je izvajal njen dedek. Posneto je v kuhinji, kjer dedek riše na list papirja, sedeč na namiznem prtu, okrašenem z vinsko trto. V povezavi z naslovom razstave dedek postane simbol tistega, ki jo uči, in tistega, ki jo bo zapustil. Videoposnetek z naslovom Veselo zbiranje je prikazan na stari televiziji, ki stoji na paletah, polnih rdečih lampijonov, ki se običajno uporabljajo na pokopališčih. Instalacija lampijonov nosi naslov Še nismo mrtvi, ki ironično zveni kot glas umetničinih starih staršev. Dramatično vzdušje poudarita dva goreča lampijončka, ki takoj vzbudita spominsko obeležje. Že en sam detajl - pokrovi, ki stojijo pred lampijoni in ne na njih - daje slutiti, da nihče ni umrl. Od tega dela dalje celotna razstava gradi na ustvarjanju družinskega vesolja in tudi na tesnobi ob izgubi tega vesolja.
Risbe na steni so narejene z belo barvo na črni površini in izpostavljajo motive, ki bi se lahko zdeli znani, saj jih je navdihnila katoliška ikonografija, ki je umetnico obdajala vse življenje. Pri tem niti ni pomembno, ali je vero kdaj prakticirala, temveč je pomembno to zavedanje pripadnosti katoliški kulturi, ki je tu predstavljeno z namišljenim likovnim jezikom. Risbam dodaja humorne naslove, kot so Vsi vedo, da sem zmedena, Tako gre zgodba naprej ali Čigava je sploh beseda? in se tako poigrava z jezikom, ne da bi ga razkrila, temveč da bi še bolj izkrivila njegov pomen. Poleg risb je po prostoru postavljenih več instalacij in skulptur, ki gledalca spravljajo v zadrego. Modra raca z dvema glavama ima na primer pošasten videz jedrske katastrofe, v resnici pa govori o motivu iz umetničinega otroštva, v katerem jo je babica vedno peljala hranit race. Ko je prišla v Slovenijo, jo je presenetilo, da je njena sorodnica počela popolnoma enako. Poleg tega je instalacija Bucket list sestavljena iz zloženih veder za barvanje sten, na njih pa je televizor, na katerem je ostanek soka iz tetrapakov s slamico, saj ga je nekdo neprevidno kar pustil tam. Na televizorju se predvaja videoposnetek dedka, ki na dvorišču nenehno hodi v enem krogu. Prizor na dvorišču bi lahko prikazoval preživljanje prostega časa, vendar ta neprekinjen krog ustvarja rahlo napetost in ruši idealno podobo.
Za konec naj povem, da razstava hkrati poskuša razkriti vesolje umetničine identitete in ujeti spomin na njene stare starše kot ključne akterje pri njenem oblikovanju.
Besedilo: Irena Borić
Za konec naj povem, da razstava hkrati poskuša razkriti vesolje umetničine identitete in ujeti spomin na njene stare starše kot ključne akterje pri njenem oblikovanju.
Besedilo: Irena Borić